(Darovec,1999) Izola je bila do 18. stoletja na otoku, na apnenčevi skali, s kopnom pa jo je povezaval 8,5-metrski kamniti most. Občina je s površino 28,27km2 ena najmanjših v Sloveniji. Imamo mediteransko podnebje; zime so mile, povprečna janurska temepratura je 4,7°C. Z morskimi tokovi prihajajo od marca do oktobra sardele, sardoni, škombri, stalno pa se v našem morju zadržujejo bradači (barboni), potniki (bosega), orade in brancini. Že od ustanovitve tovarn za ribjo industrijao (v osemdesetih letih 19.stoletja) pomeni Izola pomembno ribiško območje.
Občina ima zastavo svetlomodre barve z mestnim grbom v sredini, ki predstavlja letečega goloba z oljčno vejico v kljunu na ozadju modrega neba in vzahajajočega sonca v rumeni barvi.
Prvo zgodovino mesta je pred več kot sto leti napisal Luigi Morteani, gimnazijski profesor v Trstu. Žal je arhivskega gradiva o Izoli ostalo malo, vzrok za to pa je požar, ki je izbruhnil l. 1903 in uničil arhivske fonde z listinami od 15.stoletja dalje.
Dejstvo je, da so na izolskih gričih, ki se dvigajo nad mestom, živeli ljudje že v času, ko še niso poznali kovin, v drugem tisočletju pred našim štetjem so prišli ljudje mediteranske kulture, ki so že poznali kovine in so že znali graditi prebivališča primitivnih oblik. Njihove ostanke so odkrili na Kaštelirju pri Kortah. Zanimivo je tudi, da so le-ti svojce pokopavali v sedečem stanju, kar je prava redkost. Okoli otoka so živeli Histri, prebivalci Istre. Prišli so Rimljani - Histri so se pogumno borili, vendar so se morali zaradi velikih izgub predati / padlo jih je preko 4.000 /. Pričela se je rimska kolonizacija. Rimljani so prinesli oljarstvo, vinogradništvo, ribolov ter sadjarstvo.Zgradili so številne vile - ostanki Ville Maritime so na ogled v Simonovem zalivu.
v 12.stoletju so Izolani zgradili obzidje, znotraj obzidja pa je začelo nastajati mesto v obliki, ki je vidna še danes: mandrač, manjše kamnite ribiške hiše, ki so imele na zunanji strani kamnite prstane za sušenje mrež, skladišče za žito in moko - fontik, mestna palača. Mesto Izola se je preskrbovalo z lastno studenčno pitno vodo, katere izvir se je nahajal nedaleč od glavnih mestnih vrat.
Življenje v mestu so urejali cerkveni zvonovi, ki so opozarjali uradnike na pričetek dela, razglasitve sodb, svarili pred nevarnostmi, kot so požari, viharji ali megla, pred morebitnimi prihodi galej ipd.
v 13.stoletju Izola spet neprostovoljno pade pod beneško oblast. Mesto je bilo napadeno, upostošeno in razdejano. Porušeno je bilo mestno obzidje. Spet so se začeli SPORI S PIRANSKO KOMUNO.
Sredi 14. stoletja so se pogumno uprli, upor je bil žal neuspešen, kazen pa v obliki krčenja pravic.
Čeprav pod neprostovoljno oblastjo, je mesto v tem času zacvetelo; zgradila so se poslopja v beneškem slogu, obnovila se je občinska palača, povečala sta se pristanišče in pomol. Leta 1431 so zgradili most preko kanala med otokom in celino.
V 16 in 17. stoletju je po Obali pustošila kuga. Prišlo je do velike lakote. Izola je gospodarsko propadla in postala ZAVETIŠČE ZA TIHOTAPCE, ki so z majhnimi barkami imenovanimi "fisolere" mimo beneških kontrol vozili v Trst ribe, olje, sol ter nasloljene ribe. Najbolj uspešen tihotapec je bil Izolan Francesco Zenon, ki si je nagrabil ogromno premoženje in bil v mestu lastnik kar nekaj hiš. V tem času se je mesta prijelo ime "famosa" kaor pomeni slavna.
V 18. stoletju so Istro zasedli Avstrijci,ki so jih leta 1806 premagali Francozi ter tri leta kasneje dobili vojno. Tako je Izola pripadla Ilirskim provincam. Konec je bilo fevdalizma. Ukazi so prihajali iz vrha, ki je bil v Ljubljani. Volitev niso poznali, vse občine so imele enake obveznosti, pravice in dolžnosti. Občini je vladal župan z mestnim svetom. Slovenščina je postala učni jezik v šolah; nadzorstvo je bilo ukinjeno duhovščini in dodeljeno občini.
Po padcu Napoleona je Izola spet prišla v roke Avstrijcem do konca 1.svetovne vojne ko je oblast prevzela Italija.
Ribja industrija je bila glavna pridobitvena panoga v njej je bilo zaposlenih 70% vse delovne sile.
Med 2.svetovno voljno gre izpostaviti zelo pogumno gospo Almo Vivoda, zelo borbeno članico LP Italije in zaveznico partizanov, ki sta jo puljska in tržaška prefektura označili za zelo inteligentno, kulturno, sposobno in nevarno politično borko z ekstremnimi idejami. Njeno ime s ponosom nosi ena izmed ulic v starem mestnem jedru.
Leta 1943, po kapitulaciji Italije, so celotni Istro dobili Nemci. Protifašistično gibanje je bilo v tem obdobju zelo dejavno, dobivali so se ponoči v cerkvi sv. Petra. V tem času je bila v zalivu zasidrana najrazkošnejša italijanska potniška ladja Rex, ki pa so jo zavezniki potopili leta 1944. Legenda pravi, da je bogastvo z ladje še vedno potopljeno v našem morju. Izolo je 1945 osvobodil Mornariški odred Koper pod vodstvom gospoda Carla Chelleri.
Po osamosvojitvi Slovenije pa vse do danes se je mosto Izola ohranilo kot avtohtono mediteransko mestece, ki v svoje zavetje vabi vedno več popotnikov in počitnic željnih gostov iz celega sveta. Zaradi nenehnih napadov in menjav oblastnikov so bili in so avtohtoni prebivalci znani po svoji trmi in upornosti.
Zanimiv zgodovinski konflikt iz preteklosti pa se je ohranil do danes, to je spor s Pirančani.
Tradicionalno dobre volje ga skušamo vsako leto zgladiti vendar nam to do sedaj nekako še ni uspelo :).
VABLJENI - VESELI VAS BOMO
Mojca Kotnik
Občina ima zastavo svetlomodre barve z mestnim grbom v sredini, ki predstavlja letečega goloba z oljčno vejico v kljunu na ozadju modrega neba in vzahajajočega sonca v rumeni barvi.
Prvo zgodovino mesta je pred več kot sto leti napisal Luigi Morteani, gimnazijski profesor v Trstu. Žal je arhivskega gradiva o Izoli ostalo malo, vzrok za to pa je požar, ki je izbruhnil l. 1903 in uničil arhivske fonde z listinami od 15.stoletja dalje.
Dejstvo je, da so na izolskih gričih, ki se dvigajo nad mestom, živeli ljudje že v času, ko še niso poznali kovin, v drugem tisočletju pred našim štetjem so prišli ljudje mediteranske kulture, ki so že poznali kovine in so že znali graditi prebivališča primitivnih oblik. Njihove ostanke so odkrili na Kaštelirju pri Kortah. Zanimivo je tudi, da so le-ti svojce pokopavali v sedečem stanju, kar je prava redkost. Okoli otoka so živeli Histri, prebivalci Istre. Prišli so Rimljani - Histri so se pogumno borili, vendar so se morali zaradi velikih izgub predati / padlo jih je preko 4.000 /. Pričela se je rimska kolonizacija. Rimljani so prinesli oljarstvo, vinogradništvo, ribolov ter sadjarstvo.Zgradili so številne vile - ostanki Ville Maritime so na ogled v Simonovem zalivu.
v 12.stoletju so Izolani zgradili obzidje, znotraj obzidja pa je začelo nastajati mesto v obliki, ki je vidna še danes: mandrač, manjše kamnite ribiške hiše, ki so imele na zunanji strani kamnite prstane za sušenje mrež, skladišče za žito in moko - fontik, mestna palača. Mesto Izola se je preskrbovalo z lastno studenčno pitno vodo, katere izvir se je nahajal nedaleč od glavnih mestnih vrat.
Življenje v mestu so urejali cerkveni zvonovi, ki so opozarjali uradnike na pričetek dela, razglasitve sodb, svarili pred nevarnostmi, kot so požari, viharji ali megla, pred morebitnimi prihodi galej ipd.
v 13.stoletju Izola spet neprostovoljno pade pod beneško oblast. Mesto je bilo napadeno, upostošeno in razdejano. Porušeno je bilo mestno obzidje. Spet so se začeli SPORI S PIRANSKO KOMUNO.
Sredi 14. stoletja so se pogumno uprli, upor je bil žal neuspešen, kazen pa v obliki krčenja pravic.
Čeprav pod neprostovoljno oblastjo, je mesto v tem času zacvetelo; zgradila so se poslopja v beneškem slogu, obnovila se je občinska palača, povečala sta se pristanišče in pomol. Leta 1431 so zgradili most preko kanala med otokom in celino.
V 16 in 17. stoletju je po Obali pustošila kuga. Prišlo je do velike lakote. Izola je gospodarsko propadla in postala ZAVETIŠČE ZA TIHOTAPCE, ki so z majhnimi barkami imenovanimi "fisolere" mimo beneških kontrol vozili v Trst ribe, olje, sol ter nasloljene ribe. Najbolj uspešen tihotapec je bil Izolan Francesco Zenon, ki si je nagrabil ogromno premoženje in bil v mestu lastnik kar nekaj hiš. V tem času se je mesta prijelo ime "famosa" kaor pomeni slavna.
V 18. stoletju so Istro zasedli Avstrijci,ki so jih leta 1806 premagali Francozi ter tri leta kasneje dobili vojno. Tako je Izola pripadla Ilirskim provincam. Konec je bilo fevdalizma. Ukazi so prihajali iz vrha, ki je bil v Ljubljani. Volitev niso poznali, vse občine so imele enake obveznosti, pravice in dolžnosti. Občini je vladal župan z mestnim svetom. Slovenščina je postala učni jezik v šolah; nadzorstvo je bilo ukinjeno duhovščini in dodeljeno občini.
Po padcu Napoleona je Izola spet prišla v roke Avstrijcem do konca 1.svetovne vojne ko je oblast prevzela Italija.
Ribja industrija je bila glavna pridobitvena panoga v njej je bilo zaposlenih 70% vse delovne sile.
Med 2.svetovno voljno gre izpostaviti zelo pogumno gospo Almo Vivoda, zelo borbeno članico LP Italije in zaveznico partizanov, ki sta jo puljska in tržaška prefektura označili za zelo inteligentno, kulturno, sposobno in nevarno politično borko z ekstremnimi idejami. Njeno ime s ponosom nosi ena izmed ulic v starem mestnem jedru.
Leta 1943, po kapitulaciji Italije, so celotni Istro dobili Nemci. Protifašistično gibanje je bilo v tem obdobju zelo dejavno, dobivali so se ponoči v cerkvi sv. Petra. V tem času je bila v zalivu zasidrana najrazkošnejša italijanska potniška ladja Rex, ki pa so jo zavezniki potopili leta 1944. Legenda pravi, da je bogastvo z ladje še vedno potopljeno v našem morju. Izolo je 1945 osvobodil Mornariški odred Koper pod vodstvom gospoda Carla Chelleri.
Po osamosvojitvi Slovenije pa vse do danes se je mosto Izola ohranilo kot avtohtono mediteransko mestece, ki v svoje zavetje vabi vedno več popotnikov in počitnic željnih gostov iz celega sveta. Zaradi nenehnih napadov in menjav oblastnikov so bili in so avtohtoni prebivalci znani po svoji trmi in upornosti.
Zanimiv zgodovinski konflikt iz preteklosti pa se je ohranil do danes, to je spor s Pirančani.
Tradicionalno dobre volje ga skušamo vsako leto zgladiti vendar nam to do sedaj nekako še ni uspelo :).
VABLJENI - VESELI VAS BOMO
Mojca Kotnik
